Zadnjih nekaj let sem v mesecu marcu bezljala naokrog v pomanjkanju časa. Skupaj s sodelavci in prijatelji smo načrtovali in organizirali aktivnosti ter različne dogodke v povezavi z obeleževanjem svetovnega dneva avtizma.
Občine smo pozivali, da 2. aprila v modrem zasvetijo njihove stavbe, napihovali smo modre balone, dogovarjali smo se za skupinske akcije, s katerimi bi ozaveščali širšo družbo o avtizmu, lani smo bili na vrhuncu priprav na konferenco in tržnico, ki je gostila 500 obiskovalcev, še leto prej smo bili ravno nekaj korakov pred otvoritvijo prvega dnevnega centra za mladostnike in odrasle z aspergerjevim sindromom. Tudi takrat se je v Domžalah zbralo skoraj 100 ljudi.
Kako drugačno je letošnje leto … a vendar se v marsičem dotika avtizma in nas lahko globoko poveže z njihovim svetom. Večina ljudi je danes priklenjena na svoje domove. Nekateri so povsem sami, drugi so zaprti s svojo družino in marsikomu to predstavlja še večji izziv, kot če bi bil sam. Naš običajen svet se je v samo nekaj dneh skrčil. Obstajamo vsak v svojem “mikrosvetu”, povezani zgolj z najbližjimi ali preko spleta in telefonov.
Kako podobno je to življenju v svetovih, v katerih ves čas živijo posamezniki z avtizmom in njihove družine. Morda jih bo družba zdaj lažje razumela in si resnično predstavljala okoliščine, v katere se oni zbujajo vsak dan. Strah, tesnoba, negotovost, panika, osamljenost, ujetost, jeza, krivica, žalost, obup … V zadnjih dneh nas je večina čutila vsaj eno, če ne več ali celo vsa izmed naštetih čustev. Za osebe z avtizmom so ta čustva vsakdanja. Povzročajo jim trpljenje in onemogočajo normalno življenje. Njim in njihovim družinam.
Ob tem ne morem mimo dejstva, kako hitro se je odzvala država tako z ukrepi za preprečevanje širjenja virusa, kot tudi s pomočjo za zmanjševanje posledic epidemije. Virus se nas vseh tiče, vsi lahko zbolimo, skoraj vsak od nas ima nekoga, ki pripada rizični skupini in obstaja vsaj majhna možnost, da bi bil virus zanj lahko usoden …
Po drugi strani zmotno predvidevamo, da avtizem ostaja rezerviran samo za peščico. Zanikamo si informacije, da se v zadnjih letih prav tako skokovito širi. Če avtizmu dodamo še druga neobičajna stanja, ki so del nevrorazličnosti (ADHD, disleksija, dispraksija, skotopični sindrom, diskalkulija, …) skupina posameznikov in družin s posebnimi potrebami postane še večja. Samo za skupino motenj avtističnega spektra zadnji podatek iz Združenih držav razkriva, da naj bi imel avtizem eden od 54 otrok (https://www.autismspeaks.org/autism-statistics). S strani WHO so podatki bolj optimistični, vendar kljub temu zaskrbljujoči – avtizem naj bi odkrili pri enem od 160 otrok (https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/autism-spectrum-disorders).
Realna ocena je verjetno nekje vmes, vsekakor pa imamo ob upoštevanju tudi ostalih posameznikov s »posebnimi potrebami« in njihovih družin, opravka z velikim številom ljudi. Ker se bliža svetovni dan avtizma, se mi zdi pomembno, da se jih spomnimo. Virus, ki je trenutno naš skupen problem, bo sčasoma obvladan in življenje se bo postopno vrnilo v običajne tire. Avtizem bo ostal, zato ga tudi v tem času NE prezrimo. Tudi družine, v katerih je prisoten, ga ne morejo.
Aleana
PSIHOTERAPIJA, PSIHOLOŠKO SVETOVANJE IN IZOBRAŽEVANJE
Ime Aleana izvira iz hebrejščine in pomeni razvoj, rast, dvigovanje. Vsakdo ima v sebi neomejene razvojne in duhovne možnosti. Kot terapevt – sopotnik želim posamezniku pomagati, da ozavesti notranje vire moči, razvije svoje sposobnosti ter se samoaktualizira na želenih življenjskih področjih. Pri delu dajem poudarek celovitemu pristopu, zato se v obravnavi posameznika osredotočam na fizični, razumski, čustveni in duhovni vidik.
