Pravočasno in pravilno prepoznavanje avtizma je predpogoj za nadaljnje ustrezne intervencije ter načrtovanje podpore tako za otroke in njihove družine kot tudi za mladostnike in odrasle. V praksi lahko vidimo, da je bil pri odraslih avtizem pogosto spregledan ali pa se je simptomatika pripisala kateri drugi težavi. Neustrezno diagnosticiranje je pogostejše kot si mislimo, prinaša pa ogromno dodatnih stisk in težav.

Dolgo časa sem predvidevala, da diagnosticiranje avtizma izziv predstavlja samo strokovnjakom v Sloveniji, vendar vedno pogosteje ugotavljam, da je to področje zelo podhranjeno tudi v tujini. Celo v Avstraliji, za katero lahko trdimo, da se sicer z avtizmom uspešneje sooča. Prof. Robyn Young iz Univerze Flinders, avtorica diagnostičnega orodja ADEC (Autism Detection in Early Childhood), opozarja na velike pomanjkljivosti diagnosticiranja. Močno zagovarja pomen natančnih diagnoz in sposobnost razlikovanja avtizma od drugih razvojnih ali duševnih težav.

Diagnoza avtizma temelji na opazovanju vedenja otroka, mladostnika ali odraslega. Opazovanju se pogosto pridruži tudi razgovor s starši ali drugo bližnjo osebo, ki posreduje svoje mnenje in opažanje. Vendar tudi ta heteroanamneza temelji izključno na opazovanju in podatki niso 100% zanesljivi. Zaenkrat še nismo odkrili zanesljivih bioloških markerjev, po katerih bi se lahko orientirali, in tako diagnoza ostaja rezultat različnih mnenj različnih posamenikov in je vedno do neke mere subjektivna.

Youngova v sklopu svoje raziskave “Diagnosticiranje avtizma v zgodnjem otroštvu”, ki jo je skupaj s sodelavcema Neile Brewerjem in Carmen Lukas objavila v Frontiers in Neurology, poziva k večji enotnosti pri diagnosticiranju. Ob tem poudarja, da je za poenotenje potrebno tudi več strokovnega znanja, dovolj časa za samo izvedbo pregleda in zlasti sodelovanje strokovnjakov različnih profilov. Ob tem še posebej izpostavi nujno prisotnost kliničnih psihologov, ki bi avtistično simptomatiko pomagali razlikovati od simptomov drugih razvojnih stanj ali duševnih težav.

V Sloveniji je podporni mehanizem, ki vključuje prepoznavanje avtizma in uvodno načrtovanje obravnave, teoretično dobro zastavljen. Kakorkoli kritiziramo naš zdravstveni sistem, je v primerjavi s tujino, marsikaj zelo dobro načrtovano (in včasih tudi izvedeno). Pri tem naj izpostavim sistematske preglede, ki so namenjeni spremljanju razvoja otroka od rojstva, do zaključka šolanja. Praviloma bi že v okviru teh sistematskih pregledov pediatri lahko opazili morebitna odstopanja in družino napotili v Razvojno ambulanto oziroma kasneje v enega izmed Centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Specializirana ambulantna podpora je predvidena vseživljenjsko in teoretično se odrasla oseba s težavami lahko obrne na Center za duševno zdravje odraslih, v okviru katerega je vzpostavljena tudi skupnostna psihiatrična obravnava, torej pomoč v skupnosti oziroma na domu. V vseh omenjenih timih sodelujejo strokovnjaki različnih profilov; medicinske sestre, zdravniki, pedopsihiatri in psihiatri, psihologi, klinični psihologi, socialni delavci, logopedi, delovni terapevti, specialni pedagogi. Teoretično torej odličen sistem.

Kako pa je v praksi? Praktično se omenjeni centri šele razvijajo, kadrovsko niso popolni, obstoječ kader je lahko premalo izkušen. Izstopa veliko pomanjkanje psihiatrov, pedopsihiatrov, psihologov, kliničnih psihologov in logopedov. Za ustrezno diagnosticiranje so še posebej pomembni izkušeni klinični psihologi, ki bi jih odlikovala tako širina poznavanja nevroloških motenj in s tem tudi avtizma, kakor tudi poznavanje težav v duševnem zdravju. Samo na tak način bi se lahko izognili napačnemu pripisovanju avtistične simptomatike drugimi težavam in obratno. To in seveda vključitev večjega tima v diagnosticiranje. Že pregovor namreč pravi, da več glav več ve, subjektivne ocene pa na tak način postajajo bolj objektivne in točne. Vredno bi bilo temu posvetiti več pozornosti, saj tako postavljamo temelj pogosto vseživljenjske obravnave in se na ta način lahko izognemo številnim težavam v prihodnosti. Po mojih izkušnjah in tudi iz pripovedovanja drugih vem, da na srečo večina teh centrov vključuje najmanj eno srčno osebo in verjamem, da se bo okoli te ene srčne, pogumne, senzibilne in navdušene osebe sčasoma razvil celoten močan tim strokovnjakov.

Aleana

PSIHOTERAPIJA, PSIHOLOŠKO SVETOVANJE IN IZOBRAŽEVANJE

Ime Aleana izvira iz hebrejščine in pomeni razvoj, rast, dvigovanje. Vsakdo ima v sebi neomejene razvojne in duhovne možnosti. Kot terapevt – sopotnik želim posamezniku pomagati, da ozavesti notranje vire moči, razvije svoje sposobnosti ter se samoaktualizira na želenih življenjskih področjih. Pri delu dajem poudarek celovitemu pristopu, zato se v obravnavi posameznika osredotočam na fizični, razumski, čustveni in duhovni vidik.

STOPITE V STIK